Jalovec (2645)

Mesec avugst si bom v moji pohodniški karieri še posebej zapomnil. Najprej sem 10. tega meseca postal Slovenec, saj sem skupaj z sodelavci z Radia in PD Grmado osvojil naš najvišji vrh ... Triglav, seveda:

Moja malenkost skrajno levo.

Krst. Mater si je Mišo dal duška.. :)

Potem pa sva z Ivanom odločila, da postanem še planinec. Za to pa je v Sloveniji potrebno premagati vzpon na Jalovec, ki pri nas velja za enega težjih.

Jutro, 5:40, petek, 22. avgust. Vršič.:

Ninina teta Dani, stric Joško in "tast" Ivan.

Prvi del poti je pravi turističen in lahek.

Pogled na Prisojnik, kamor sta se odpravila Joško in Dani. Na Jalovec sva šla sama.

Zadni del poti do koče na Špički pa že bolj strm, a ne nevaren.

Po dveh in pol urah prvi daljši postanek. Zavetišče pod Špičkom.

Pogled na bližnje melišče, ki pripelje do vrtoglavih praktično pravokotnih nezavarovanih vzponov. Pot sva iz koče nadaljevala po 40 minutnem postanku.

Pogled na opravljeno pot po cca 30 minutah vzpona.

Na prvem, cca. 85 stopinjskem vzponu.

Šele po cca. 1 h se pokaže ciljni vršak - Jalovec.

Tistim z vrtoglavico pogledov dol ne priporočam, saj so prepadi globoki sigurno 500 m.
Ograje pa nikjer. :)

Pod grebenom Jalovca ...

...in na ozkem delu. Prepad na vsaki strani - gromozanski.

Napačen korak in zdrs po melišču je garantiran.

Ponosen kot še nikoli.

Po pravici rečeno, sem bolj ponosen na to, da sem postal planinec, kot Slovenec, saj je vzpon na Triglav po mojem mnenju pravi hec v primerjavi s plezanjem po steni Jalovca. Kot pri večini vzponov pa tudi tokrat nisem uspel prikazati pravih strmin, saj za snetje nahrbtnika in iskanje fotoaparata ni bilo časa, večinoma pa niti prostora.

Straško, Pag

Letošnji teden obmorskega življenja smo 4 družine preživele na Hrvaškem. Že januarja letos smo rezervirali termin 19.7. in verjemite mi, pričakovanje je ravno zaradi tega bilo še toliko večje. Po priporočilu mnogih, smo se odločili za mobilne hišice, ki jih je v avtokampu Straško res veliko. Hišica je po kvadraturi (24 m2) sicer majhna, a zaradi optimalne razporeditve več na morju ne potrebuješ.

Hišica ima parkirni prostor in lepo teraso.

Takoj po prihodu sta Gašper in Gaja že bila razigrana.

Prvi zajtrk na morju....

in že odhod na oddaljeno (50 m) plažo. :) Takole uživa Slavc.

Nenad in Petra še zadnjič brezskrbna in sama na morju (novembra bosta zibala).

Ko sem Gajo vprašal, če mi posodi čoln mi ga je pokazala ... :)

Zamišljeni sine.

In moje sanje. :)

No comment. :)

Polarizator na mojem objektivu in rezultat - prave morske barve!

Večerni sprehod peš do cca 2 km oddaljene Novalje.

Nenad in Gašper pihata mehurčke,

...medtem ko sem sam kuhal.

Ker torkovo vreme ni bilo ravno optimalno smo se odločili za vožnjo z vlakcem do Novalje.

Malo eksperimentiranja s širokim kotom in minimalno razdaljo ostrenja (cca 30 cm). Meni všečno popačenje (sodček).

Gaja pa čisto "natur" dobrovoljna!

Končno je prispel!

In peljali smo se - 20 km/h. Čeprav zgleda več, vem. :)

Na tamkajšnjem pomolu pa sem izkoristil trenutek!

Tudi brat se je lotil kuhanja - najprej očistil, potem pa spekel Brancina.

Jaz pa sem užival ob Radlerju.

Plaža tu izgleda prazna, pa ni bila ...

Gašper analizira teren...

in že čofota!

Razigrana mularija. :)

Ko ti ga takole ponudi res ne moreš rečt "Ne." :)

Zadnji dan sem ga še komaj ujel. Barve v živo so bile še lepše.

Teden je minil in spet nazaj. Pločevinska gneča na trajektu.

Dobrovoljni Gujo. Verjetno se je že veselil odhoda na "šiht". :)

Toliko o letošnjem prehitro minilem dopustu. Če povzamem mi ni žal, saj smo se imeli fino.