Kaj sem počel oktobra

Delal. Skrbel za družino. In še marsikaj. Vmes pa tudi nekaj slikal. Sicer ne kaj pretirano, ampak mogoče toliko, da se prah na fotoaparatu ni preveč kopičil. Glede na to, da je moj blog pretežno foto značaja, pa se seveda spodobi, da vam jih kaj pokažem. Kot vedno ni nič revolucionarnega. Pa vseeno. Popljuvajte, komentirajte. Predvsem tisti, ki se spoznate na fotografijo. Rad bi objektivno oceno kvalitete mojih fotografij, mogoče kakšen nasvet. Tudi pohvalo, seveda. :) Zahvaljujoč prijatelju Stardustu, ki me je opomnil, da se ne da, pa sem zdaj uredil, da lahko komentirate vsi. Tudi neregistrirani uporabniki. No, pa začnimo.

Me je prosil prijatelj Urosh, če mu za Celjana poslikam požarno vajo za Planetom Tuš. Seveda nisem odklonil. Vedno rad poiskusim kaj novega. Tokrat reportažno fotografijo. Sigurno niso fotografije profesionalne, glede na to, da to ne počnem velikokrat, pa vseeno. Tudi nekega umetniškega pridiha ne morejo imet, saj se je vse dogajalo hitro.

Gasilci na poti na prizorišče.

Vlamljanje v skladišče.

Pripravljena oprema in orodje.

Seveda so osnova gasilne cevi, ki jih ...

...je potrebno napeljati in ....

...priključiti na hidrant.

Postavitev gasilske ekipe. Za ta posnetek je bilo potrebno preplezati ograjo in se povzpeti na streho Planeta Tuš.

Gašenje iz zraka.

Dajanje ukazov!


Reševanje ponesrečencev.

Ker je šlo za vajo in ne zares, sem imel vmes čas slikati še kaj drugega. Moj mali.

Urosheva Gaja.

Potem sva šla z Uroshem pogledat še na drugo stran. Kjer so se učili zaposlene v Tušu uporabe gasilnega aparata.

Toliko o tem dogodku, ki sicer ni bil ne vem kako velik, tudi gledalcev ni bilo veliko. Zame pomembnejši in prijetnejši pa je bil naslednji. Spet smo praznovali. Na Alminem domu. Nekdo je imel rojstni dan. Kdo ne povem. Koliko je bil star, ne povem. Sicer pa vam bo takoj jasno. Tu so fotografije.

Zbrana družba. Popolnoma enaka zasedba kot na Krstu Gašperja.

Nazdravljanje s slavljenko....

Mojo Nino, seveda.

Ob res obširni in mogoče "neobičajni" ponudbi hrane, je bila odločitev težka.

Odpiranje daril....

Ura. CK. Za to sem poskrbel sam.

Prstan. Belo zlato z briljantom. Od mamice in Gašperjeve babice ....

Irene.

Še nekaj vragolij. ;)

Tudi ta dogodek je bil zame, še posebej pa za Nino, nekaj posebnega. Če takole ob nedeljah ne veste, kam bi na kosilo, priporočam Almin dom. Res dobra hrana in postrežba. Sicer smo morali biti kar v pivnici, ker je bilo v zgornjem nastropju rezervirano. Tako, da priporočam ob večji družbi rezervacijo, ki pa je mi nismo imeli.

Zatišje

Dnevi kar bežijo. Otroci rastejo, mi se staramo. Jesen je tu, prihaja zima. Ja, to so dejstva. Jaz pa zadnje čase nič kaj pretirano kreativen, saj zaradi obilice dela nekako ne najdem prave inspiracije in energije za pretirano možgančkanje o tem, kaj naj še poslikam. V času od moje zadnje objave sem tako naredil bolj malo posnetkov, kar tako za pač eno novo objavo pa jih nekaj kažem javnosti.

Pred spanjem je sitnega Gašperja treba malce zamotiti. Pa sva se slikala.

Ko se je naveličal je že prosil: "Dej ati vdami me v oke!"

Na pohodu od Šentjurja v Celje sem ujel lepotičko. Ni užitna, da ne bo kdo poiskusil, če najde kakšno.

1/10 s. Flash - second curtain. Miganje z aparatom med ekspozicijo. Igranje z kanali.

Obljubim. Kdaj drugič se bom bolj potrudil. Zaenkrat pa naj bo dovolj.

Pečenje kostanja

Dejstvo je, da je skoraj ni jeseni, ko narava ne bi dala na razpolago tiste, letnemu času najbolj specifične plodove. Poleg seveda obilice gob v gozdovih, tam ne primanjkuje kostanja. Sam sicer nisem pretiran ljubitelj pečenega ali kuhanega (lahko bi dejal, da ga za konzumiranje ne maram), ampak so mi dogodki kot je pečenje tega, bolj pri srcu. Pač eden izmed razlogov več, da se družba dobi z razlogom in se ima fino.

Tokrat je bila lokacija v naprej neplaniranega dogodka v četrtek, 27.09. Plava laguna v Celju. Tastova garaža, ki je včasih vse prej kot prostor za parkiranje vozil se je tako prelevila v piknik prostor:

Pogled iz garaže na plavo laguno. Ljubljanska 64 - 54.

Medtem ko je najin otrok spal v avtomobilu in sem čakal na zbor družbe ter začetek dogodka, sem se malce igral. Ninine besede tik pred škljcoem: "Kaj spet strašiš s tem fotoaparatom???"

Košara surovih plodov, ki se jim v tistem trenutku ni pisalo nič kaj dobrega....

Tast in svak. Pred pečenjem je treba v kostanj zarezati ....

...pripraviti "kurišče", ....

... in pijačo. V steklenici verjetmite mi, ni voda! :) Lahko ugibate, kaj paše k pečenemu kostanju.
Preveriti je treba jakost ognja in ...

...kmalu začne kostanj dobivati užiten izgled.

A bo kdo?


Vonj po pečenem kostanju se je po "laguni" začel hitro širiti in lačni želodčki so prihajali .... Tinko z vnkukom Simonom.

Kaj kmalu nas je bilo kar nekaj ...

In še ena izmed zadnjih porcij ....

Po precejšnji količini zaužitega kostanja in kakšnem dcl popite "tekočine" se nasmeh kar sam nariše na ustnicah... :)

Letnemu času primerno se je tako zgodil kostanjev piknik. Upam, da komu s temi fotografijami nisem naredil prevelikih skomin, pa saj imate vsi možnost - gozodovi kar sami vabijo k nabiranju teh neokrnjenih, brezplačnih plodov. V trgovinah je namreč za kg surovega kostanja potrebno odšteti več kot 4 €. Pa naj kdo reče, da je samo kruh drag....