Začetek.
Že kajkmalu naletim na zanimive "rože". Volnatoglavi osat.
Bodeča Neža. Ko je sončen dan je odprta, ob oblačnem vremenu pa se zapre.
Da sem lahko jaz pridno fotografiral je Gašperja nesel star ata Ivo. (kakšen izgovor)
Nina dobro razpoložena in nič utrujena, saj vzpon ni prehud.
Kajkmalu (po kakšne pol urice) so se že pojavile prve planšarije ....
... utrujene noge in ....
...lačni želodčki.
Gašper je res užival in ni bil nič kaj siten.
Jaz pa tudi dobre volje naredim en "avtoportret".
Vmes "škljocnem" še taščo.
....prelepo veliko smreko....
...in gručo ljudi, ki so se kot kača vili do vrha.
Po postanku smo kajkmalu nadaljevali proti vrhu.
Ena slika ob začudenem teličku ....
...in mamici Milki.
Ves čas vzpona pa so se na desni strani bohotile Savinjske alpe.
Končno smo prispeli in začeli z občudovanjem.
Očitno na Veliki planini ne manjka krav ....
....planšarij....
....planšarij....
....ljudi....
....gričkov....
....razgledov....
...in gneče.
Nadaljevanje poti proti Mali planini.
Koča na Mali planini (Domžalski dom).
Gašper je bil tudi že lačen.
Sit in dobre volje.
Jože je svojega laškega hitro pospravil.
Kmalu po prvi koči so se začeli spet čudoviti razgledi.
In naslednja koča. Jarški dom.
Zadnje planšarije pred koncem poti.
Zadnje kravice.
In zadnje smreke.Toliko v moji reportaži. Vsi, ki še niste bili vam takšno turo toplo priporočam, saj ni nič težja od običajnega sprehoda in ves čas poti ne manjka lepot Slovenije (planšarije, kravice, razgledi, itd.).
